glava

Kontakt

LOVSKA DRUŽINA GOZDNIK-GRIŽE
Pongrac 132/a
3302 GRIŽE
Davčna štev. 28052374
Transakcijski račun: 
SI 56 6100 0001 4941 839

STAREŠINA 
Iztok Malis

Tel: 041 417 754


GOSPODAR
Bojan Salamun

Tel: 051 429 840


LOVSKI TURIZEM
Gospodar- Bojan Salamun
Tel: 051 429 840


TAJNIK
Andrej Kos
Tel: 051 616 596


PRIJAVA ŠKODE PO DIVJADI
Cenilec škod:
Igor Koprivnjak
Tel: 031 686 810

NAJEM KOČE
Kontakt: Viki Guzej
Tel: 041 759 422

BLAGAJNIK
Aleš Božijak 
Tel: 031 312 796


LOVSKA ČUVAJA
Dani Petek

Tel:041/ 864 690
Vojko Gorišek
Tel:031/ 382 271


        
Rezultat iskanja slik za pogled živali skozi daljnogled
   ŽIVA SLIKA
Krmišče jelena

Iskanje

Vremenska napoved

Spletna kamera Griže

grize

koledar

Lovna doba naše divjadi

Zgodovina lovske družine

Lovska družina Gozdnik-Griže je eno izmed lovišč, ki ima zelo pestro zgodovino. Po zapisih, ki segajo v leto 1848 oziroma 1856, so bili zakupniki tega lovišča vedno tujci, v glavnem celjski Nemci, pozneje pa tudi lastniki Novo Celjskega gradu. Ti so bili lastniki nižinskih predelov, na območju Kamnika in Gozdnika pa tudi obsežnih gozdnih površin.
Leta 1927 so domačini, ki so bili po večini kmetje, prvič poskušali izdražbati lovišče zase, vendar jim to ni uspelo. Šele z novim lovskim zakonom, ki je pričel veljati aprila 1935 se je učitelju, velikemu ljubitelju narave in lovcu Ivanu Dolinarju, ob krepki podpori domačih kmetov, ki so protizakonito ustanovili lovsko družbo, posrečilo iztrgati tujcem iz rok to lovišče za letno zakupnino 4450 din, kar je bila za tiste čase najvišja zakupnina v okraju.

Vendar novi zakupniki niso mogli takoj prevzeti lovišča, ker so se prejšnji zakupniki zoper dražbo pritožili na okraj in s pritožbo uspeli. Zoper pritožbo pa je Dolinar kot zakupnik vložil priziv na upravo Dravske banovine, ki je dražbo potrdila in lovišče dokončno dodelila novemu zakupniku oz. ilegalni lovski družbi, ki je po vseh peripetijah šele leta 1936 dokončno začela upravljati s tem loviščem.
V času 2. svetovne vojne je tudi griško lovišče močno trpelo, saj sta se razbohotila krivolov in zankarstvo, zaradi česar je stalež divjadi močno padel. Po osvoboditvi pa so se tudi takratni griški lovci seznanili z socialističnimi načeli in jih pričeli z navdušenjem in odgovorno uresničevati.

Leta 1946 je takratni OLO za okraj Celje na podlagi začasnega zakona o lovu dal lovcem iz Griž, ki so ustanovili LD Griže, kot naslednico lovske družbe iz leta 1936 v zakup 2100 ha veliko lovišče za izklicno ceno 1680 dinarjev. Ker pa so bile meje takratnega lovišča nenaravne in so povzročale težave pri gospodarjenju z loviščem, je po letu 1950 nastala sprememba meja lovišč in takrat se je LD Griže pridružila LD Petrovče. Tako je LD Griže, kot predhodnica današnje LD Gozdnik-Griže dobila v upravljanje v naravne meje zaokroženo današnje lovišče.

Po vseh zapletih za pridobitev lovišča so v letu 1938 takratni griški lovci na Festungi, to je na severovzhodnem pobočju Gozdnika, zgradili skromno lovsko kočo z enim samim prostorom. Leta 1951 pa so člani takratne LD Griže dobili majhno sobico v Logarjevi hiši na Gozdniku (sedanja Kotnikova domačija).Med člani je vse bolj dozorevala misel na lasten lovski dom. Še istega leta je ta misel dozorela in pričeli so graditi lovski dom na ruševinah nekdanjega Rakuschevega lovskega dvorca pod Gozdnikom. Minila so štiri leta odrekanj in trdega prostovoljnega dela. Ves trud in vsi napori so bili poplačani 5. junija 1955, ko so svečano predali namenu lovski dom.

dom pred obnovo
.
V letu 2010 pa smo v skladu z veljavnimi veterinarskimi predpisi o zbiranju mesa divjačine zgradili lastno zbiralnico mesa divjačine, ki v popolnosti ustreza vsem predpisom.

zbiralnica m

 

OSEMDESET LET LOVSTVA V LD GOZDNIK-GRIŽE

osemdeset letnica 25

osemdeset letnica 20

Skromna zahvala vsem, ki so v preteklih osmih desetletjih utirali pot lovski organizaciji v Grižah, kajti za nastanek dobre lovske organizacije sta potrebna čas, izkušnje njenih članov in predanost lovski organizaciji.

Uvodoma bi rad povedal, da lovec in lov ni samo zelena obleka in puška na rami, ter streljanje divjadi, temveč je bistvo v veliki obveznosti in skrbi za ohranitev narave in v njej živečih živalih.

V teh osmih desetletjih smo si pridobili bogate izkušnje ter potrebno strokovno znanje o lovstvu, kar je osnovni pogoj, za dobro opravljanje našega poslanstva.

Naše delo vseskozi temelji na ohranjanju in varstvu divjadi kot naravnega bogastva, ker se zavedamo dejstva, da neokrnjene narave, kakršno so imeli naši predniki ni več, kar je posledica vsestranskega poseganja človeka naravno okolje in s tem posledično tudi v življenjske pogoje divjadi. Zato iz opisanega izhaja, da je najpomembnejša naloga sodobnega lova ohranjanje prosto živečih živalskih vrst v ekološko primernem številu ob upoštevanju  sprememb  v življenjskem prostoru.

Ne bom poveličeval nas lovcev in lovske organizacije, če rečem, da smo edini, ki z svojim prostovoljnim delom v lovišču poskušamo ublažiti nekatere negativne posledice v naravnem okolju in s tem ohraniti vsaj še to kar nam je ostalo.

Ob zavedanju, da si lovci narave ne moremo lastiti in da ima vsakdo pravico po svoje izkoriščati njene darove in uživati njene lepote, mislim, da bi se pri tem prav vsi morali  zavedati besed filozofa Bertranda Russela , ki je dejal: » narava ni dar očetov temveč dediščina, ki jo zapuščamo potomcem.«

                                                                                                                                           Dani Petek

 

                                                  BESEDE ŽUPANA OBČINE ŽALEC

Že od pradavnine sta človek in lov tesno povezana, a s tako odgovornostjo do narave in divjati, kot jo imate lovci danes, še nikoli. Ste varuhi divjadi in neokrnjene narave. Še posebej sem kot župan vesel in ponosen, da v naši lokalni skupnosti že 80 let deluje lovska družina, ki s svojim delovanjem, pozitivno naravnanostjo in pripravljenostjo ohranja in varuje naravo, pomaga divjadi in drugim prostoživečim živalim ter tako skrbi za naslednje generacije le teh. Ob jubileju vam iskreno čestitam in se vam zahvaljujem za do sedaj opravljeno delo. Verjamem, da boste z načrtnim, strokovnim in kvalitetnim delom uspešni še naprej. Želim vam dober pogled in naj vam bo boginja Diana pri lovu naklonjena.                                                                                                                                                                                                                                                                                                       

                                                                                                                               ŽUPAN                                                      

                                                                                                                             Janko Kos

ZGODOVINA LOVSTVA

Človek-lovec iz najstarejše kamene dobe (paleolitik) je lovil iz gole potrebe, ki mu  jo je narekovalo vsakodnevno preživetje. Lov je bilo njegovo glavno opravilo,dobro poznavanje narave in živali mu je omogočalo izbojevati bitko od katere je bil odvisen nadaljnji razvoj človekove evolucije. Takratni lovec je znal koristno uporabiti vse dele plena: koža mu je nudila oblačilo, iz kosti je izdelal orodje in orožje.

V obdobju mlajše kamene dobe (neolik)  se je lovec že nekoliko razlikoval od svojega starejšega tovariša. Glavni vir prehrane so postala žita in ostale poljščine, z postopno udomačitvijo posameznih vrst živali so se začeli razvijati zametki živinoreje. Lov in ribištvo sta tako pomenila še samo dodaten vir prehrane. Z razvojem poljedelstva je prišlo do neizogibnega spopada za življenjski prostor med človekom in živaljo. Divjad je človeka ogrožala pri razvoju poljedelstva, tu začnemo lahko govoriti o začetku zatiranja oziroma uničevanja nekaterih vrst z željo, da se postopoma popolnoma izločijo iz okolja. Kot prvotno lovsko orožje je prevladoval lok, človeku se je pridružil njegov zvest spremljevalec – pes, ki mu je pomagal preganjati divjad.

V bronasti dobi se je gospodarski pomen lova precej zmanjšal, v železni dobi pa je postal pravica samo svobodnih ljudi. Poleg stalnega spremljevalca psa, so pri lovu uporabljali še konja, v srednjem veku pa tudi sokole. Precej  lovskih zapisov se je ohranilo iz srednjega veka. Za odlične lovce s psi so veljali že stari Kelti. Po uveljavitvi rimskega prava, na slovenskem ozemlju, je postal lov prost in pravica vsakogar,  divjad v naravi ni bila nikogaršnja last , šele po uplenitvi je postal lastnik uplenitelj. Novo obdobje v zgodovini lovstva postavi srednji vek. Lov je postal predvsem privilegij fevdalne gospode. Pravica do lova se je postopoma ločila od zemljiške posesti – v veljavo je stopil regalni sistem lova. Za fevdalne gospode je lov pomenil pravico, ki se je le redko prenašala na nižje vazale, pa še v teh redkih primerih samo na malo divjad. Za kmete je bil lov predvsem breme in velika odgovornost, bili so namreč gonjači, skrbeti so morali za pse, ki so velikokrat gospodarju pomenili več, kot človeški podložnik. Postopoma so lovski upravičenci posegli tudi v lastniške pravice gozdnega posestnika, ki se je odražala v prepovedi nabiranja gozdnih sadežev ali sekanja drv. Prvotno strelno orožje – lok  je dobil resnega tekmeca v lokostrelu, ki je bil prvo precej učinkovito  mehanično orožje. Konec 14. stoletja so pričeli uporabljati tudi močno strelno orožje, vendar je bil lov z lokom in lokostrelom še dolgo priljubljenejši, predvsem pa učinkovitejši.

ZGODOVINA SLOVENSKEGA LOVSTVA

V slovenskih deželah, Krajnski in Štajerski je do 17. stoletja veljala običajna, to je nenapisana  lovska pravica. Z uredbo o lovu in ribolovu iz leta 1619 so se te pravice prvič v zgodovini tudi zapisale. Leta 1711 je za krajnsko deželo izšel prvi lovski zakon, izdali so ga deželni stanovi. Izdani patent je pravico do lova priznaval samo gospodi in članom deželnih stanov, za vse ostale je bil lov prepovedan. Izjema je bil le lov na ptiče, ki jih je bilo dovoljeno loviti na limanice. Leta 1750 je cesarica Marija Terezija s patentom razveljavila tedanjo lovno uredbo. Razpisana je bila dražba vseh lovišč,  nekaj lovišč je iztržilo bogato meščanstvo, do lovišč so prišli tudi ne plemiči. Že štiri leta pozneje, leta 1754 je cesarica v lovskem redu za Koroško te pravice razveljavila, lov je postal zopet izključna predpravica plemstva. Do leta 1848, do pomladi narodov, lahko govorimo le o tako imenovanem dominikalnem lovskem sistemu –  pravica do lova pripada gospodarju zemljišča. V tem obdobju se je kot glavni lovni pripomoček postopoma že uveljavila puška. Nova pomembna prelomnica v razvoju lovstva se je zgodila z marčno revolucijo leta 1848. Pravico do lova sta si namreč izborila tudi kmet in meščan. Kmetje  so postali lastniki zemlje, s tem pa seveda tudi lovski upravičenci. To je bilo obdobje velikega plenjenja in pustošenja med divjadjo. Do neke mere povsem razumljivo dejanje, ki ima potrebno razlago v zgodovinski zatiranosti dotedanjih podložnikov. Novo nastali kmetje so v divjadi videli predvsem lastnino osovraženega plemstva, zato so jo brezobzirno pobijali in preganjali. Številne avtohtone vrste divjadi so zaradi tega povsem iztrebili. Upadanje številčnosti divjadi se je pojavilo tudi na Slovenskem. Nastale razmere so narekovale nujnost sprememb. Tako je bil v  letu 1870 sprejet in uzakonjen zakupni lovski sistem, ki je določal in dovoljeval lov posestniku, katerega posestvo je obsegalo  najmanj 115 ha strnjenega zemljišča. Ostala zemljišča so bila združena v občinska lovišča velikosti najmanj 500 ha, ki so jih na javnih dražbah oddajali v zakup najboljšemu ponudniku.

Organizirano slovensko lovstvo se je začelo rojevati med koncem 19. in začetkom 20. stoletja, ko so se začela ustanavljati prva lovska društva.

ZGODOVINA LOVSTVA V GRIŽAH

Eno izmed lovišč, ki ima zelo pestro zgodovino je nedvomno lovišče LD Gozdnik-Griže. Po zapisih, ki segajo v leto 1848 oziroma 1856, so bili zakupniki tega lovišča vedno tujci, v glavnem celjski Nemci, pozneje pa tudi lastniki novo celjskega gradu. Ti so bili lastniki nižinskih predelov, v območju Kamnika in Gozdnika pa tudi ostalih obsežnih gozdnih površin. Nižinske predele je zadnji baron Salem, lastnik novo celjskega gradu, z nakupom Gojzdnikarjevega in Šostarjevega posestva povečal na 115 ha. Leta 1935 je bila v Dravski banovini sprejeta uredba s katero je bila lovska pravica združena z zemljiško – lastniško pravico ter je pripadala zemljiškemu lastniku, ki je imel v posesti najmanj 200 ha strnjenega zemljišča.

 

K  posestvu velikemu 115 ha sta  lesni trgovec Tepej in poznejši lastnik veletrgovec nemec Rakusch dokupila še toliko parcel, da je posest 1935 leta merila 190 ha, torej le 10 ha manj, kot je bila po tedanji lovski uredbi določena površina za lastno lovišče, zato so lastniki morali izdražbati celotno lovišče, obdržali pa so si le 500 ha veliko območje Gozdnika, preostalo površino so dali v podzakup.

Leta 1927 so domačini, ki so bili po večini kmetje, prvič poskušali izdražbati lovišče zase, vendar jim to ni uspelo. Šele z novo lovsko uredbo, ki je pričela veljati aprila 1935 in je prepovedovala ustanavljanje lovskih družb, se je  velikemu ljubitelju narave in lovcu učitelju Ivanu Dolinarju, ob krepki podpori griškega nadučitelja Franca Razpotnika, zdravnika dr. Jožeta Potrata in kmetov Miha Krašovca in Martina Cokana, ki so protizakonito ustanovili lovsko družbo, posrečilo iztrgati tujcem iz rok to lovišče za letno zakupnino 4450 din, kar je bila za tiste čase najvišja zakupnina v okraju.

Vendar novi zakupniki niso mogli takoj prevzeti lovišča, ker so se prejšnji zakupniki zoper dražbo pritožili na okraj in s pritožbo uspeli. Zoper pritožbo pa je Ivan Dolinar kot zakupnik vložil priziv na upravo Dravske banovine, ki je dražbo potrdila in lovišče dokončno dodelila novemu zakupniku oz. ilegalni lovski družbi, ki je po vseh peripetijah šele leta 1936 dokončno začela upravljati s tem loviščem. Vendar tudi to ni bilo lahko, saj jim vsi sosednji lovozakupniki (razen preboldskih) niso bili naklonjeni. Z lažnimi prijavami na okraj in visokimi odškodninskimi zahtevki veletrgovca Rakuscha so jim skušali komaj pridobljeno lovišče zopet iztrgati iz rok. Le z skrajno discipliniranostjo takratnih griških lovcev jim je uspelo vzdržati vse pritiske. Zaradi visokih finančnih obveznosti pa so kljub vsemu morali dati lastniku zemljišč Rakuschu del lovišča v Gozdniku v podzakup.

 

Po  zapisu Ivana Dolinarja je bilo takratno lovišče prepolno srnjadi, ki se je zaradi prenizkega odstrela začela pomikati vedno bolj v nižinske predele, ter tudi v sosednja lovišča. V tem času se je pri srnjadi pojavljati zajedavec nosni obad, ki se je iz Homa, kjer je bil najprej opažen, razširil po vsem lovišču. Pri poljskem zajcu so se soočali z zajčjo kugo in pseudotuberkolozo. Okužba je dosegla svoj vrhunec leta 1937, stanje se je popravilo šele tik pred izbruhom II. svetovne vojne. Z izbruhom teh bolezni se je letni odstrel od 120 do 150 poljskih zajcev  zmanjšal na tretjino prejšnjega odstrela, pa še ti odstreljeni zajci so bili večinoma bolni in neužitni za prehrano. V času okupacije oziroma 2. svetovne vojne je lovska dejavnost tako tudi griško lovišče močno trpelo. V tem času sta se močno razbohotila krivolov in zankarstvo, zaradi česar je stalež divjadi močno padel. Leta 1944 je bila izdana okrožnica Upravnega odseka SNOS, s katero se dovoljuje lov v omejenem obsegu, toliko kot je bilo potrebno za prehrano vojaštva in zaščito poljedelstva. Po vojni je bil septembra leta 1945 sprejet odlok o začasnem izvrševanju lova. Leta 1947 je bil sprejet začasni republiški Zakon o lovu.

Lovska družina Griže

Leta 1947 je takratni OLO za okraj Celje na podlagi začasnega zakona o lovu dal lovcem iz Griž, ki so ustanovili LD Griže, kot naslednico lovske družbe iz leta 1936 v zakup 2100 ha veliko lovišče za izklicno ceno 1680 dinarjev in dopustil  le 17 članov, ki so se po osvoboditvi  seznanili z socialističnimi načeli in jih pričeli z navdušenjem in odgovorno uresničevati.

 Ker pa so bile meje takratnega lovišča nenaravne in so povzročale težave pri gospodarjenju z loviščem, je v oktobru leta 1949 Ministrstvo za gozdarstvo z odločbo  spremenilo meje lovišč in takrat se je LD Griže pridružila LD Petrovče. Tako je LD Griže dobila v upravljanje v naravne meje zaokroženo 3096 ha veliko srednje gorsko lovišče.

          

Leta 1955 je lovska družina štela že 29 članov. Med leti 1955 in 1960 so bili sprejeti tudi prvi družinski akti. Po skoraj 25 letih delovanja je leta 1969 LD Griže razvila svoj prapor.

S tem loviščem je do leta 1979 gospodarila LD Griže. Leto 1979 je zaradi skozi leta nakopičenih nasprotij posameznih članov in nedoslednega spoštovanja določil internih aktov zahtevalo statusno spremembo. Zaradi omenjenih nedoslednosti je Skupščina občine Žalec na pobudo SZDL na seji skupščine 28.12.1979 LD Griže odvzela lovišče in jo izbrisala registra društev. Na isti seji pa je potrdila 15. članski inciativni odbor za ustanovitev LD Gozdnik- Griže. Temu odboru je bilo v upravljanje  dodeljeno tudi lovišče do ustanovitve  LD Gozdnik-Griže 21.3. 1980.

 

 

V LD Griže so od leta 1946 do 1979 pomembnejše funkcije opravljali:


Predsedniki:


Ivan Dolinar 1946-1951,1958-1959, 1962-1963

Drago Predan  1952-1953

Konrad Pevec  1954-1957, 1967-1969

Ernest Cokan 1960-1961 

Vili Reberšak  1964-1965 

Stanko Žagar  1966, 1970-1975

Karel Gorišek  1976, 1979


Tajniki:


Franc Razpotnik  1946-1950

Stanko Žagar  1950-1953, 1956

Franc Dolinar  1954-1955

Ludvik Zupanc  1956

Danilo Krajnc  1958-1959, 1962-1966,1978 

Ivan Dolinar  1960-1961

Stanko Fabjan 1967-1969

Marjan Burjan   1967-1969, 1974-1977

Franc Ivančič 1970-1973

Dani Petek  1979


Blagajniki:


Ignac Posar  1946-1947

Martin Goršek  1948-1949

Martin Krašovc  1949-1953, 1961-1966

Vili Reberšak  1953-1959

Franci Petek  1959-1961

 Marjan Burjan   1966-1967

Danilo Krajnc  1967-1975

Jože Pevec   1975-1977

Ivan Krašovc    1977-1979


Gospodarji:


Franc Krašovc  1946-1949

Anton Pavelšek  1949-1950

Jože Drobne  1950-1952

Ivan Dolinar  1952-1954, 1956-1967

Rado Sajtl  1954-1956

Franci Petek  1967-1977, 1979

Dani Petek   1978


 


Naše lovišče

Lov že dolgo ne pomeni več iskanje hrane, ampak usklajevanje vseh dejavnikov okolja - prilagajanje biotopu in uravnavanje razmerja v biocenozi. Zakon o gozdovih,  ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gozdovih, je načrtovanje po letu 1993 v celoti prenesel na Zavod za gozdove Republike Slovenije. Zakon o divjadi in lovstvu, določa izdelavo letnih lovsko upravljavskih načrtov za lovsko upravljavska območja. Na podlagi Uredbe o podelitvi koncesij za trajnostno gospodarjenje z divjadjo in objave javnega razpisa za prvo podelitev koncesij za trajnostno gospodarjenje z divjadjo, so bile lovskim družinam podeljene koncesije za trajnostno gospodarjenje v loviščih. Skladno z Zakonom o divjadi in lovstvu je tudi bilo ustanovljeno Območno združenje upravljavcev lovišč v Savinjsko kozjanskem lovsko upravljavskem območju, v katerega spada tudi naše lovišče.

Lovišče LD Gozdnik-Griže  meri 3108 ha skupne površine od tega je zaradi urbanih posegov v prostor lovnih površin le 2761 ha. Lovišče je zaokroženo v naravne meje: na severu meji reka Savinja, od Petrovškega mosta do izliva Kolje v Savinjo na levem bregu. Na zahodu je meja potok Kolja po celem toku  do izvira pod Fojtom, potem pa po drči navzgor do sedla Fojtova raven, nato po gorski cesti mimo kmeta Ramšaka (p.d.Zrka) do kmeta Špajzerja (p.d. Šlosarja) in naprej po planinski poti preko Štorove doline do betonskega kamna, ki označuje tromejo med LD Prebold, LD Hrastnik in LD Gozdnik-Griže. Od tu dalje poteka meja proti vzhodu po grebenu Borovega hriba preko Igriš mimo kapele po markirani poti mimo treh smrek do ceste nad Seidlovo domačijo in po cesti dalje do rdečega križa, od tu zavije meja do izvira Bistrice in po Grilovem grabnu, oz. potoku Bistrica do pritoka Cajnarjevega potočka pod Podkoritnikom (Hojnikom), od tu dalje pa je meja cesta skozi Liboje vse do Petrovškega mosta.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše storitve in funkcionalnosti.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Prikaži podrobnosti

Dovolim piškotke